Kaif je arabska beseda za počutje. A ne za kakršno koli občutenje: »... v tem je Arabčev kaif. Slastenje v živalskem bivanju; pasivno uživanje v goli čutnosti; opojno medlenje, sanjava nebrižnost, gradovi v oblakih, vse, kar v Aziji nadomešča kleno, krepko, strastno življenje Evrope.« Tako je 1855 pisal Richard Burton: popotnik po Jutrovem, vojak imperija, prevajalec in komentator Tisoč in ene noči. Burton je menil, da arabskega kaif ni mogoče prevesti. A nekdanja ljudstva so si znala pomagati, izraz so prevzemala kar brez prevoda. V jezikih, ki jih je zajel ali oplazil otomanski imperij, se je beseda imenitno prijela - od novogrškega 'kéfi', turškega 'kef', albanskega 'qejf' in cincarskega 'chefe' do slovanskih 'keif', 'kef', 'kef', 'ćef', 'ćeif'. V ruščini je 'keif'. V besedišče so shranili sled vzgoje srca, z novo žlahtnostjo občutja so omikali občestvo. Še v Dalmacijo je skočila beseda, navzela ikavsko različico 'ćip'. Vsepovsod je posejala bogato idiomatiko - občutljivost, ki je prihajala z izrazom, je bila dragocena in dobrodošla. Malone štirideset let pred Burtonom je Vuk Karadžić bolje vedel, kako naj prevede 'džef' v evropščino: libido.

19 knjig