Spomladi leta 1994 se je v Ruandi začel genocid, v katerem je bilo v sto dneh pobitih med 800.000 in milijon civilistov, moških, žensk in otrok. Ubijalsko orožje so bili v glavnem mačete in kiji, v katere so bili zabiti žeblji, šele potem strelno orožje itn. Ubijalce je spodbujala rasistična in ubijalska ideologija. To vemo ali pa mislimo, da vemo. Ruanda je v naših glavah odtlej povezana z grozo, krvjo, norostjo. Senegalski pisatelj Boubacar Boris Diop se ni zadovoljil zgolj s približno podobo dogodkov. Skozi usta glavnega junaka, ki je bil v času pokola v Džibutiju, se prizadeto loti tematike: govori o tem, da kolektivna norost ni pojasnilo samo na sebi in da genocid ne more biti rezultat naključja. Junak srečuje preživele, svoje prijatelje, Tutsije in Hutujce. Avtor niza portrete akterjev in žrtev genocida in jih spretno sestavlja v grozovito pripoved. Toni Morrison je napisala: Ta roman je čudež.
- Monika Manfreda: "Intervju: Aleksandra Gačić", Vonj po knjigah, 11. 9. 2023.
- Aleksandra Gačić: "Leto afriške književnosti", Dnevnik, 28. 12. 2021.
- Mimi Podkrižnik: "Francozi so odšli iz Afrike skozi vrata, da bi se vrnili skozi okna", DELO, Sobotna priloga, 21. 8. 2021.
- "Ob obletnici spomina na ruandski genocid: Murambi, knjiga o okostjih, senegalski pisatelj Boubacar Boris Diop", gostji: dr. Jovana Mihajlović Trbovc in Maja Ladić, moderatorka: Aleksandra Gačić, Serija pogovorov in predavanj o afriški literaturi, Vodnikova domačija, Ljubljana, marec 2017.
- Klemen Uršnik, Lahko literatura efektivno portretira genocid?, Torek ob petih, 9. 2. 2016
- Mimi Podkrižnik, Zjutraj morili, zvečer pa doma božali svoje otroke, Nedelo, 31. 1. 2016
- Samo Rugelj, Recenzija Bukla, Bukla 116–117, november–december 2015