Elisabeth Burgos

Ime mi je Rigoberta Menchú

Pričevanje gvatemalske Indijanke

(Me llamo Rigoberta Menchú y asi me nació la conciencia)
2012; 336 strani

prevod: Jadran Sterle; pregled prevoda Tina Malič
spremna beseda: Gašper Kralj

cena: 21,00 €
ISBN: 9789612570439

nakup: Ime mi je Rigoberta Menchú

Pripoved Rigoberte Menchú, pripadnice majevskega ljudstva Kiče iz Gvatemale, ki jo je na podlagi serije intervjujev iz zgodnjih 80. let prejšnjega stoletja uredila antropologinja Elisabeth Burgos-Debray, je presunljivo pričevanje, ki ne govori le v imenu ene same ženske, temveč celotnega avtohtonega prebivalstva Gvatemale.

Menchú, ki je odraščala v skrajni revščini, pod škornjem brutalnega vojaškega režima, skozi svojo zgodbo prikaže boje ljudstva, podvrženega imperialističnemu ropanju in nasilju. Kot »izjemna priča, ki je preživela genocid, katerega žrtve so bili člani njene skupnosti in družine, kaže železno voljo do tega, da bi razbila molk, da bi pretrgala pozabo in se postavila po robu tovarni smrti, katere žrtev je tudi njeno ljudstvo«. Pri tem še zdaleč ne gre za običajno (avto)biografijo, temveč za kolektivno pripoved, ki preseže izkušnje trpljenja in ponižanja ter na njih gradi politično zavest in prakse upora. Pripovedovalkina preobrazba iz kmečkega dekleta v socialistično aktivistko ni zgodba o osebni rasti, temveč je del širšega skupnostnega boja.

Ime mi je Rigoberta Menchú se tako zoperstavlja zahodnim predstavam o političnem delovanju, saj v ospredje postavlja staroselske poglede na svet, ki temeljijo na skupnosti, enakopravnosti, povezanosti z naravo, spiritualnosti in boju proti izkoriščanju. Je kritika tako domačih zatiralskih elit kot globalnih sistemov moči, zakoreninjena v vsakodnevnih življenjskih izkušnjah. Je živa protizgodovina, ki spodbija dominantne pripovedi. 

V izjemni pripovedi Menchú, ki je kasneje postala Nobelova nagrajenka za mir, se zrcalijo izkušnje številnih indijanskih skupnosti Amerik. Ta zgodba je boleča, neizprosna in pogosto nepopisno kruta, vendar pa njen namen ni vzbujanje sočutja – nasprotno, njen cilj je strateški: izobraževati, razkrivati in mobilizirati.

 

 

Bernard Nežmah, Elisabeth Burgos: Ime mi je Rigoberta Menchú, Mladina 49, 7. 12. 2012 

Gašper Kralj, "Če zanikamo zgodovino, se lahko ponovi", Delo, 13. 10. 2012