Ken Loach, Édouard Louis

Pogovor o umetnosti in politiki

(Dialogue sur l'art et la politique)
2025; 72 strani

prevod: Primož Vitez
Pojasnilo k slovenski izdaji: Branko Jordan, Amelia Kraigher, soizdajateljica knjige: UL AGRFT

cena: 13,00 €
ISBN: 978-961-257-188-7

nakup: Pogovor o umetnosti in politiki

Ken Loach in Édouard Louis sta se 6. decembra 2019 srečala v oddaji Studio B, Unscripted televizije Al Jazeera ter se pogovarjala o umetnosti in politiki. Pogovor je potekal v živo, brez moderatorja, vključeval pa je tudi vprašanja iz občinstva. Ključne teme, ki sta jih tedaj obravnavala – družbeno nasilje, ekonomska neenakost, izključevanje, zanikanje nasilja, delo, ekonomski stres, razpad skupnosti in atomizacija družbe, družbena solidarnost in empatija posameznikov, pomen ustvarjalnosti, vloga jeze v umetnosti in politiki … –, so obsežne, kompleksne in zahtevne, vendar sta jih brez poenostavljanja podala na način, ki je razumljiv vsakomur. Dve leti pozneje je prepis tega živahnega pogovora izšel pri ugledni francoski založbi Puf/Humensis kot prva knjižica v novi zbirki Des mots (Besede). Danes je ta knjižica na voljo tudi v slovenščini.

Režiser Ken Loach (1936) je že od sredine šestdesetih let 20. stoletja enfant terrible britanskega filma. Kot mlad socialist je s šokantno TV dramo Cathy Come Home (1966) spodbudil spremembe pravilnika o zavetiščih za brezdomce in leta 1977 vplival na prenovo stanovanjskega zakona. Njegovi realistični, družbeno angažirani filmi so vselej na strani malega človeka. V njih tenkočutno prikazuje delavski vsakdan, revščino, brezposelnost, delavske boje, pa tudi nestrpnost in razkrajanje družbene solidarnosti; kritično opazuje delovanje socialne in pravne države, ki je pogosto bolj v službi kapitala kot ljudi.

Loach je prejemnik častnih doktoratov osmih univerz in dolge vrste prestižnih nagrad, med katerimi so japonski Praemium Imperiale (2003), dve zlati palmi v Cannesu (Veter, ki trese ječmen, 2006; Jaz, Daniel Blake, 2016), ter beneški zlati lev (1994) in berlinski zlati medved (2014) za življenjsko delo.

Leta 2014 je francoski pisatelj Édouard Louis (1992) vstopil na literarno prizorišče z osebnoizpovednim romanom Opraviti z Eddyjem in doživel izjemen mednarodni uspeh. Zatem je objavil še šest knjig, med njimi Kdo mi je ubil očeta (2018; prev. Iztok Ilc, 2024), Boji in preobrazbe neke ženske (2021; prev. Iztok Ilc, 2023) ter Spremeniti se: metoda (2021; prev. Andrej Peric, 2024).

V svojih avtobiografskih delih opisuje odraščanje v revnem delavskem okolju, zaznamovanem z družinskim in medvrstniškim nasiljem, brezposelnostjo, homofobijo in alkoholizmom, ter svojo izkušnjo postopnega oddaljevanja, bega iz pogubnega sveta otroštva. Snov, vzdušja in prostori, iz katerih črpa, so prikazani boleče neposredno in skozi pisavo, ki vztraja na ostrem robu avtofikcije, v nenehni napetosti med pripovedovalčevimi občutki krivde, prizadetosti, sramu, jeze, ljubezni in melanholije.

Cet ouvrage a bénéficié du soutien du Programme d’aide à la publication de l’Institut français. / Izdano s podporo Programa za pomoč pri izdaji knjig, ki ga izvaja Francoski inštitut.