Ne smemo pozabiti, da je bilo prvo desetletje tranzicije popolnoma drugačno od drugega. Še pred slabim desetletjem je bila Slovenija resnična zgodba o uspehu. Gospodarska rast je bila med najvišjimi v Evropi; poganjal jo je pretežno domači kapital na ravni skoraj polne zaposlenosti; v okolju delujoče socialne države; brez primanjkljajev in zadolževanja; z najboljšimi ocenami mednarodnih institucij. Vse tisto značilno »tranzicijsko«, kar gledamo danes, je nastalo v drugem desetletju. Zakaj? Kako?
Preseči moramo tudi predsodke o času pred tranzicijo: slovenski razvoj je bil že daljše obdobje pred njo značilno »južnoevropski« in nič več »vzhodnoevropski«. Zato smo bili tako uspešni v začetku tranzicije in zato je tudi naša sedanja kriza tako povsem južnoevropska. In tako naprej. Rdeča nit v pričujočih besedilih je prebijanje klišejev, ki nam onemogočajo, da bi stvari razumeli.
*
Članki pripovedujejo o kolapsu elite: o desetletju, v katerem je v Sloveniji presahnilo vsako nacionalno vodenje. Pred tem smo še imeli elite, imeli smo vodenje in poganjanje, zdaj nič več. Ljudje, ki zdaj zasedajo prostore, namenjene vrhnjim elitam, niso nikoli nič ustvarili, samo požrli so vso dediščino in nam pustili svoje dolgove. Nobene legitimnosti nimajo več. Že pet let spremljamo njihov ekonomski kolaps in od lani, končno, še političnega. Njihovega obdobja je konec.
To ne pomeni, da je njihov projekt že ugasnil. Ti ljudje, ki so v zadnjem desetletju prevzeli Slovenijo, morajo družbene strukture, ki jih upravljajo – tehnološke, ekonomske, socialne, miselne strukture – osiromašiti na raven primitivnosti, ki opredeljuje najbolj zaostale tranzicijske države, na tisto skrčeno kompleksnost (in produktivnost in blaginjo), ki jo oni sami edino razumejo in ki je pogoj, da so lahko šefi in »elite« še naprej oni sami in ne kdo drug. Ta projekt zelo očitno še traja.
Čez leto ali dve, ko bodo za svoje preživetje prodali še zadnje, kar se da prodati, ne bo ostalo od slovenskega osamosvojenega kapitalizma nič več, samo dolgovi. Začeti bo treba čisto na novo. Prihajajoče obdobje bo obdobje sestavljanja nove slovenske elite – ne novih strank, te so samo zadnji refleks, temveč novih, ožjih ali širših navez ljudi iz gospodarstva, javnih služb, znanosti, umetnosti, ljudi z občutkom pripadanja in z občutkom odgovornosti, povezanih z vsaj okvirno skupno predstavo o vsebini spreminjanja, potrebnega za vzpon v »novi val«. Tako je to vedno, tako deluje »razvoj«. To bo osrednja vsebina časa, ki je pred nami.
In kot vedno, bo prevladoval krčevit odpor starih. Kdo ve, kaj vse nas še čaka. Tak ali drugačen epilog za vse, kar doživljamo danes, na koncu seveda bo. A kakršen koli že bo ta politični razplet, ko bo mimo, boš moral vedeti, kaj hočeš in kako naprej. Tedaj ne zadoščata morala in poštenost in ne zadoščajo visokoleteče ideologije. Moraš imeti tudi analizo, moraš znati razumeti.
*
Način razmišljanja, ki ga bo zaznal bralec v tej knjigi, prispeva k razumevanju. Ne obračam se k tistim, ki jim je že vse jasno, bodisi zato, ker vidijo samega sebe v zmagujoči »eliti« in si nabijajo samozavest po neoliberalno, ali zato, ker jim v njihovi opozicijski drži zadošča že najosnovnejša, temu namenjena svetovna literatura.
Računam na to, da je še toliko vseh drugih, ki se hočejo zavzemati za povsem konkretno, realno oprijemljivo naprednost in ki bi si radi, za začetek, razjasnili že to, kaj je v teh časih velikega spreminjanja – v sodobnem kapitalizmu, v Evropi, v majhni evropski državici – vsaj normalno. V tej žalostni tranziciji je ugasnila tudi čisto navadna zdrava pamet.
Pisec je ekonomist. Rad bi prispeval k razumevanju ekonomije. Rad bi pokazal, kako brati ekonomijo in ekonomiste tako, da stvari razumeš. (iz avtorjevega predgovora)
- Jure Aleksič: "Intervju s Frančkom Drenovcem: Resnica o davkih (ki vam je ne povedo)", Jana, št. 20, 16. 5. 2023, str. 10-12.