Četrt stoletja po prvem izidu iz leta 1998 je izšla nova, pregledana, popravljena in dopolnjena izdaja Lastne sobe v odličnem prevodu Rape Šuklje.
Najznamenitejši esej Virginie Woolf o leposlovju, ki ga pišejo ženske, in leposlovju, ki govori o njih, je igrivo, šaljivo, pomensko razprto in slogovno izpiljeno besedilo, ki skoraj sto let po prvi objavi (1929) še vedno navdihuje z nadvse aktualno tezo, da ženska za literarno ustvarjanje potrebuje »malenkosti«, kot so čas, denar in svoj prostor – po možnosti s ključavnico na vratih.
Virginia Woolf (1882–1941) velja za največjo britansko pisateljico 20. stoletja, eno najvidnejših predstavnic evropskega modernizma in eno najpomembnejših zahodnih feminističnih pisateljic. Po zaslugi Lastne sobe je tudi nesporna začetnica feministične literarne teorije.
Sto let, ki jih je Woolf v Lastni sobi namenila izmišljenemu liku Mary Carmichael, da se iz neznanega dekleta, »ki piše svoj prvi roman v dnevni sobi, v kateri tudi spi«, spremeni v »genija«, je že skoraj minilo, ne da bi karkoli nakazovalo, da se bo Mary vendarle dokopala do nujnih »malenkosti« za svojo ustvarjalno svobodo. Kljub temu pa ženske vseskozi pišemo, in prav neulovljivi, nomadski slog Virginie Woolf nam je pomagal ustvariti svoj jezik, ki od bralk in bralcev zahteva, da svet opazujejo iz več perspektiv hkrati. Kajti, kot pravi Mirjana Želježič, velika poznavalka Virginie Woolf, njen opus v sebi nosi »neizbežno zahtevo po odkrivanju novih metafor, novih pomenov, novega jezika, kar povratno pomeni – politično moč«.
- Samo Rugelj: "Prepovedani zvezek", Bukla, let. 20, št. 179, marec –maj 2024, str. 16.
- Virginia Woolf: "Lastna soba - odlomek iz 6. poglavja", Disenz, 14. 4. 2023.
- Tita Mayer: "Pogovor s Teo Hvala o Lastni sobi Virginie Woolf", Sobotno branje, Radio Slovenija, Prvi program, 11. 3. 2023.