Alain Supiot

Duh Filadelfije

Socialna pravičnost proti totalnemu trgu

(L'esprit de Philadelphie)
2013; 145 strani

prevod: Katarina Rotar
spremna beseda: Barbara Rajgelj

cena: 15,00 €
ISBN: 9789612570514

nakup: Duh Filadelfije

TRG PRAVNIH PRAVIL KOT ZADNJI STADIJ TOTALNEGA TRGA, MEDNARODNO PRAVO KOT ZADNJI BRANIK SOCIALNE PRAVIČNOSTI

Barbara Rajgelj

 

Vrnitev duha Filadelfije

Alain Supiot, eden vodilnih francoskih pravnih filozofov in strokovnjak za francosko in evropsko delovno pravo, v knjigi Duh Filadelfije. Socialna pravičnost in totalni trg zgoščeno, a kljub temu poglobljeno analizira družbenoekonomske razmere po drugi svetovni vojni. Hkrati se knjiga bere kot manifest, v katerem se avtor opredeli za ponovno obuditev duha Filadelfije, s katerim so bili postavljeni temelji povojne mednarodne politike. Ideja o vzpostavitvi mednarodnega reda, ki bi temeljil na pravu in pravičnosti, ekonomskem sodelovanju med državami, izboljšanju razmer za delavce, gospodarskem napredku in socialni varnosti, je ime dobila po Filadelfijski deklaraciji, ki jo je Mednarodna organizacija dela (MOD) sprejela leta 1944 v Filadelfiji in z njo dopolnila svojo ustavo iz leta 1919. Duh Filadelfije, ki prežema tudi preambulo ustanovne listine Združenih narodov (1945) in Splošno deklaracijo o človekovih pravicah (1948), ima pet temeljnih značilnosti: 1. Načel sobivanja med ljudmi ne razkriva kakšno sveto besedilo, nihče jih ni odkril z opazovanjem narave, ampak jih uveljavlja človek. 2. Izhajajo iz izkušnje strahot vojne, barbarstva in nepopisnega trpljenja. 3. Temeljno vodilo za delovanje oblasti je prirojeno človeško dostojanstvo vseh članov človeške družbe. 4. Zaradi izkušnje z dehumanizacijo pri človeku ne smemo več obravnavati le duha, ampak tudi telo, zato je nujno  povezati imperativa svobode in socialne varnosti. 5. Ekonomsko organizacijo je treba podrediti načelu socialne pravičnosti.

 

Supiot nam s tem, ko obuja spomin na čas po drugi svetovni vojni, dá misliti, da je kapitalizem enkrat že doživel današnje čase, a je človeštvo za to, da je spoznalo, da so nesprejemljivi, moralo skozi najbolj razčlovečujočo obliko spoznanja: vojno. To so, med drugim, spremljali tudi revščina, socialna ogroženost, izkoriščanje otrok, ekonomska in družbena razslojenost, skratka lastnosti kapitalizma brez (človeškega) obraza, ki ga živimo tudi danes. Mednarodna skupnost je po vojni našla rešitev za sobivanje narodov, pripadnikov različnih razredov, ras, generacij in spolov, a smo v zadnjih tridesetih letih na to, da je »univerzalni in trajni mir mogoč le, če temelji na socialni pravičnosti«, pozabili – utopljeni bodisi v diktaturi proletariata bodisi v diktaturi svobodnega trga. Supiot nas opominja, da težave, ki jih prinaša sedanja gospodarska kriza, kakor tudi načini reševanja teh težav niso odvisni od tehnološkega napredka, hitrosti prenosa podatkov in tudi ne od dostopa do informacij, ampak od odgovorov na temeljna družbena in politična vprašanja, zlasti odgovorov na to, kaj sta cilj in središče prizadevanja človeka in skupnosti. 

Številni odgovori na ekonomske in socialne stiske današnjega časa so že dolgo zapisani v dokumentih mednarodnega prava. A tako kot to velja za konvencije na področju klasičnih človekovih pravic (npr. o pravicah vojnih ujetnikov, beguncev, otrok, hendikepiranih in žensk), tudi na področju delovnega in socialnega prava oblasti dajejo vtis, da ne gre za zavezujoče pravo, ampak zgolj za priporočila, ki jih je mogoče upoštevati po lastni presoji. Če sedanja razmerja moči v mednarodni politiki dopuščajo, da svetovne velesile s svojimi vojaškimi, varnostnimi in propagandnimi sistemi teptajo najbolj temeljne pravice, kot so pravica do življenja, prepoved mučenja in pravica do poštenega sojenja (najočitnejši simbol nespoštovanja mednarodnega prava v tem smislu je Guantánamo), bi bilo pravzaprav nenavadno, če se to ne bi dogajalo tudi na področju socialnih in delovnih pravic. 

A problem mednarodnega prava – in človekovih pravic, ki so v njem zapisane – ni to, da samo po sebi ne bi bilo zavezujoče, ampak to, da ga zaradi pomanjkljivih mehanizmov uveljavljanja države in njihovi prebivalci dojemajo kot nezavezujočega, drugorazrednega in irelevantnega. Zaradi osredotočenosti na lokalne in dnevnopolitične dogodke, katerih obstoj in relevanco proizvajajo množični mediji, oboji, tako države kakor ljudje, ne vidijo, kdo zares odloča o življenju skupnosti in posameznikov: ne vidijo razmerij moči na mednarodni ravni. Ta razmerja določajo vedno bolj močne in mobilne breznacionalne korporacije ter največje in najbogatejše nacionalne države. Nacionalne države, ki so ujete v svoja ozemlja in so izgubile svojo carinsko, monetarno in  fiskalno suverenost, bijejo medsebojne ekonomske vojne, pri tem pa med njimi obstajajo nevzdržne razlike v ekonomski, tehnološki in vojaški moči. Finančnemu kapitalu in državam, ki diktirajo tempo dereguliranega liberalnega kapitalizma, je v zadnjih tridesetih letih uspelo zmanjšati pomen povojnih filadelfijskih zavez na raven utopističnih bajk iz davne preteklosti – in to seveda na račun perifernih držav in svetovnega prebivalstva.

Korpus filadelfijskih pravic je nujen normativni temelj za zagotavljanje človekovega dostojanstva, zato prebivalci sveta v tem trenutku bolj kot večji obseg deklariranih pravic potrebujejo mehanizme, ki bodo povečali vpliv in okrepili moč nekaterih držav, druge pa prisilili, da spoštujejo zavezujoče mednarodno pravo. Na mednarodni ravni so mehanizmi, ki bi morali prisiliti države, da spoštujejo pravo, bodisi neobstoječi, preblagi ali prekompleksni (pravila in delovanje Organizacije združenih narodov), bodisi zaznamovani z demokratičnim deficitom nadnacionalne institucije Evropske unije). Supiot v zvezi s tem zadnjim opozarja na pomen Sodišča EU v Luksemburgu, močno, a v javnosti neznano institucijo, ki z odločbami, ki imajo splošno veljavnost in zadevajo vsakega od nas, interpretira pomensko odprto evropsko zakonodajo in tako ne glede na vsa demokratična načela kroji usodo prebivalcev Evropske unije. Področij, na katerih je sodišče zaobšlo ali vsaj prehitelo voljo ljudstva, je bilo doslej veliko. Podjetjem je dovolilo, da ne upoštevajo kolektivnih pogodb in tudi ne zakonov, ki plače indeksirajo v skladu z življenjskimi stroški, odpravilo je zahtevo po plačah, kakršne so določene z zakonom v tujih državah, v katerih ta podjetja delujejo, načeloma je prepovedalo stavke zoper preseljevanje delovnih mest, potrdilo je, da prizadevanja za varovanje kupne moči delavcev in socialnega miru niso zadosti pomemben javni interes, da bi upravičevala omejevanje svobodnega ponujanja storitev. V zadnjih petnajstih letih je pri delu sodišča opazna zlasti njegova velika naklonjenost mobilnosti gospodarskih subjektov v Evropski uniji, in ker ni usklajenih korporacijskih in delovnopravnih pravil ter sistemov socialne varnosti, to omogoča trgovanje s pravnimi pravili.

 

Trg pravnih pravil kot zadnji stadij totalnega trga

Na trgu pravnih pravil so države ponudniki prava, korporacije povpraševalci, vsi drugi pa zgolj nevplivni, a od rezultatov tega trga odvisni opazovalci. Sodišče EU je s svojimi zavezujočimi splošnimi odločitvami omogočilo, da podjetja lahko izberejo najbolj ugodno korporacijsko zakonodajo, saj se niso več dolžna ravnati po pravu države, v kateri poslujejo, ampak si lahko ob ustanovitvi ali kadar koli pozneje poljubno izberejo tisto od osemindvajsetih korporacijskih prav, ki jim najbolj ustreza, nato pa poslujejo kjer koli, izbrano pravo pa nosijo s seboj. V Sloveniji, ki ima podobno kot Nemčija in Avstrija kljub pritiskom mednarodnega gospodarskega prostora še vedno urejeno sodelovanje delavcev pri upravljanju gospodarskih družb, tako lahko brez težav poslujejo in zaposlujejo podjetja, ustanovljena v Veliki Britaniji, in sicer po britanskem pravu, v katerem o participaciji delavcev v organih podjetij ni ne duha ne sluha. Države so brez zavestne privolitve prerešetane s korporacijami, ki delujejo na njihovem ozemlju, a po pravilih tujega prava. Pravzaprav je Evropska unija postala trgovski center, v katerem manjše in večje države članice nosilcem kapitala ponujajo pakete, v katere so hkrati s pravicami kapitala kot kolateralna škoda zapakirane tudi usode vseh drugih, katerih kvalitetna življenja odmirajo skupaj s koncepti socialne varnosti, participacije, človekovega dostojanstva in socialne pravičnosti. Na trgu pravnih pravil so namreč upoštevanja vredni povpraševalci – s tem pa oblikovalci vsebine pravnih pravil – le najbolj mobilni, ki z grožnjo, da bodo sicer šli drugam, najučinkoviteje diktirajo pogoje za svoje delovanje. In ker je za zdaj s klikom na miško mogoče prestaviti iz Ljubljane na Ciper, v Liechtenstein ali Veliko Britanijo le kapital, ne pa človeškega telesa, je ta edini, ki ima pogajalsko in izsiljevalsko moč. Drugi štejejo le toliko, kolikor prispevajo k povečanju njegove vrednosti.

Lep primer počasnega odmiranja delavskih pravic pod vplivom tekmovanja med državami članicami EU je slovenski sistem delavskega soupravljanja. Iz obdobja socializma, ko so v podjetjih po sistemu samoupravljanja odločali delavci, smo po osamosvojitvi prešli v sistem, kjer s podjetji upravlja kapital, delavci pa – v skladu z ustavo – pri tem lahko sodelujejo. Najpomembnejša oblika delavskega soupravljanja je soodločanje preko organov družbe, ki delavskim predstavnikom zagotavlja dvoje, članstvo v nadzornem svetu in delavskega direktorja v upravi podjetja.[1] Kljub temu, da se v nekaterih primerih delavcem še vedno posreči uveljaviti svoje interese, pa se obseg zakonsko zagotovljenega soodločanja delavcev krči. Na zakonodajalce držav z delavskim soupravljanjem pa ves čas pritiska grožnja, da se bodo podjetja izselila v države, ki so kapitalu prijaznejše in soupravljanja ne poznajo. Tudi pod vplivom tega pritiska je v Sloveniji v zadnjih dvajsetih letih lepo vidna erozija ekonomske demokracije:

–        Leta 1993 je bil v paketu s privatizacijsko in podjetniško zakonodajo po nemškem vzoru sprejet tudi Zakon o sodelovanju delavcev pri upravljanju (ZSDU), ki je med drugim predvidel, da v podjetjih z več kot 1000 zaposlenimi v nadzornem svetu število predstavnikov delavcev ne more biti manjše od polovice članov.

–        Leta 2000 je Ustavno sodišče ugotovilo, da je zakonska ureditev skladna z ustavo v tistem delu, v katerem kot način sodelovanja delavcev pri upravljanju predvideva tudi sodelovanje njihovih predstavnikov v nadzornem svetu večjih delniških družb, protiustavna pa je v delu, kjer določa najmanj polovično število predstavnikov delavcev v nadzornem svetu, saj prekomerno posega v pravico lastnikov (delničarjev) do lastnine in svobodne gospodarske pobude. Zakonodajalec je to interpretacijo razmerja med lastninsko pravico in delavskim soupravljanjem upošteval: po novem število predstavnikov delavcev v nadzornem svetu določijo delničarji v statutu, a to ne more biti manjše od ene tretjine in ne večje od polovice vseh članov, predsednik pa je vedno predstavnik delničarjev, ki ima pri neodločenem izidu glasovanja tudi odločilni glas. V praksi od leta 2001 prevladuje tretjinsko zastopanje delavcev.

–        Leta 2006 je bil uveljavljen izbirni sistem upravljanja delniških družb, po katerem vsaka delniška družba lahko izbira med enotirnim sistemom upravljanja z upravnim odborom in dvotirnim sistemom z upravo in nadzornim svetom. Medtem ko se pravila delavskega soodločanja za dvotirni sistem niso spremenila, pa je bilo na novo urejeno soodločanje v enotirnem sistemu upravljanja, ki se udejanja preko predstavnikov delavcev v upravnem odboru in v komisijah upravnega odbora, lahko pa tudi preko predstavnika delavcev med izvršnimi direktorji. V upravnem odboru je najmanj eden izmed članov predstavnik delavcev. Število predstavnikov delavcev v upravnem odboru se določi s statutom družbe, vendar ne sme biti manjše od enega predstavnika delavcev izmed vsakokratnih treh dopolnjenih članov upravnega odbora. To pomeni, da  je v upravnem odboru, ki ima tri do pet članov, en predstavnik delavcev, v upravnem odboru, ki ima šest do osem članov, dva predstavnika delavcev itn. S tem se je zmanjšala raven delavskega soodločanja iz tretjinskega vpliva v nadzornih svetih dvotirnih družb na petinski vpliv v upravnih odborih enotirnih družb (npr. v družbah s 5-članskim upravnim odborom). V tem smislu je mogoče brez dvoma trditi, da se je raven delavskega soodločanja zaradi pritiskov mobilnih domačih in tujih delniških družb znižala.

Taka erozija nekapitalskih interesov in človekovih pravic, ki se bo prej ali slej končala tako, da bodo popolnoma izginili, je vidna v celotnem korpusu delovne zakonodaje in v pravu socialne varnosti, ustaviti pa jo je mogoče le s poenotenjem na ravni mednarodnega prava.

 

Mednarodno pravo kot zadnji branik socialne pravičnosti

Tako kot ultraliberalizem dekonstruira pravo, ki vsebuje prisilne norme za zaščito šibkejših pravnih subjektov, in reducira človeka in njegovo pravno subjektiviteto na stranko v neskončni mreži pogodbenih razmerij – tako tudi države obravnava kot pogodbene partnerke drugih držav in korporacij, pri tem pa izhaja iz lažne podmene o popolnoma enakih izhodiščih akterjev v pogodbenih razmerjih. Tako kot kapitalu na nacionalni ravni ustreza slabljenje sindikatov in atomizacija posameznikov, mu tudi na mednarodni ravni ustreza nepovezana gmota kompetitivnih držav, ki mu ponujajo svoje primerjalne prednosti, praviloma na račun naravnih bogastev in zmanjševanja delavskih in socialnih pravic prebivalstva. Na ravni posameznikov neenake začetne pozicije korigirata kogentno nacionalno delovno in socialno pravo, ki postavljata minimalne standarde za zaščito šibkejše stranke (delavcev, starejših, otrok, nezaposlenih, staršev, invalidov itn.), na ravni držav pa za to lahko poskrbi le zavezujoče mednarodno pravo. Čeprav bi bilo naivno misliti, da mednarodno pravo nastaja brez pritiska interesnih skupin, kljub vsemu nastaja bolj transparentno, po demokratičnih postopkih, na vsaj delno javnem odru. K pogajalski mizi in na govorniške odre mednarodnih organizacij pripušča tudi majhne države in skupine, ki zagovarjajo nekapitalske interese. Edino zagotovilo, da tekma med državami kot »proizvajalkami« pravnih sistemov ne bo do konca uničila najbolj ranljivih (tako držav kot njihovih prebivalcev), je dosledno spoštovanje in uveljavljanje že sprejetih pravil mednarodnega prava in, če je treba, sprejemanje novih. Edino mednarodne organizacije, zlasti MOD, preko mehanizmov mednarodnega prava lahko zaustavijo socialno in ekonomsko vojno vseh proti vsem.

Morda se sliši paradoksno, a v svetu, v katerem meja med državami ni več in kapital potuje hitreje kot kateri koli drugi proizvodni dejavnik ali proizvod, sta edini zaveznik šibkih nadaljnja globalizacija in internacionalizacija, in sicer globalizacija in internacionalizacija socialnih in delavskih pravic ter socialnih in delavskih gibanj in bojev. V tem smislu se duh Filadelfije v vsaki posamezni nacionalni državi lahko ohrani le, če se ohrani na evropski in globalni ravni. Države svojih socialnih modelov ne morejo ohraniti same, ampak zgolj v sodelovanju z drugimi. Pri tem je njihov vpliv, žal, odvisen od ekonomske moči države, k sreči pa tudi od aktivnosti prebivalcev, od njihovih vedno pogostejših zahtev po globalni enakosti, od zavezanosti nacionalnih predstavnikov idealom duha Filadelfije, njihovega znanja in modrosti. Pri odprtih mejah med državami lahko socialna pravičnost, človekovo dostojanstvo, svoboda in varnost obstajajo le povsod – ali nikjer.

 

Zunanji pogled na postkomunistične države

Pričujoče delo pa ni pomembno zgolj kot pripomoček za razumevanje umestitve nacionalnih držav v mednarodno skupnost, ampak tudi za razumevanje razmerij znotraj posameznih držav. Za postkomunistične države pa je še posebno dragocen tudi pogled zunanjega opazovalca na tranzicijsko obdobje, ki jasno pokaže, kako imata zahod in vzhod Evrope, čeprav temeljita na različnih zgodovinskih izhodiščih, isto neoliberalno sedanjost.

Medtem ko smo zadnjih dvajset let tudi v Sloveniji mislili, da so naše razmere specifične in drugačne od razmer v drugih državah v soseščini in drugje po svetu, nam Supiot pokaže, da smo del iste totalitarne neoliberalne deroče reke, v katero se je v zahodni Evropi zlil duh Filadelfije, v vzhodni Evropi pa komunizem. Ko smo tonili v tem hegemonskem toku glorifikacije trga, so nas politične elite prisilile, da smo postali brezbrižni do širših socialnoekonomskih vprašanj sedanjosti, saj se v zadnjih dvajsetih letih do njih tako rekoč nismo opredeljevali. Vsaj v Sloveniji smo imeli samo dve izbiri: na eni strani z vidika klasičnih človekovih pravic relativno napredno levico, ki je s pretvezo nacionalnega interesa in ohranjanja socialne države državno lastništvo pretopila v zasebno lastnino in si z zlorabami državnih podjetij prisvojila velik del skupnega bogastva, na drugi strani pa konservativno nacionalistično desnico, ki je svoj politični program gradila na vezeh z rimokatoliško cerkvijo, na sovraštvu do vsega, kar je bilo povezano s komunističnim režimom, na privatizaciji in na odkritem spogledovanju z neoliberalizmom. Tretje izbire ni bilo. Izbirali smo lahko zgolj med eno in drugo stranjo istega totalitarnega kovanca: ena se je v neoliberalizem prelevila iz povojne nedemokratične komunistične uniforme, druga iz predvojnega omnipotentnega katoliškega talarja. Supiotovo delo nas spodbuja, da poiščemo nove ali, bolje rečeno, stare poti, ki jih je začrtal že duh Filadelfije – v njegovem osrčju sta človekovo telo in duh, ki sta jima nacionalna pravna država in mednarodna skupnost dolžni zagotoviti svobodo in varnost.